Ko ugotoviš, da te ne motijo situacije – ampak ti sam
Dolgo časa nisem razumel, zakaj me določene stvari tako hitro spravijo iz ravnotežja.
Zakaj me malenkosti razjezijo. Zakaj me ljudje okoli mene tako močno zmotijo.
Danes, ko pogledam nazaj, vidim jasno:
ni šlo za situacije. Šlo je zame.
Motile so me stvari, ki so mi jih kazali ljudje okoli mene. Njihove reakcije, njihova nepredvidljivost, njihovo razmišljanje. Takrat sem verjel, da so oni problem.
Danes vem, da so mi samo nastavljali ogledalo.
Ogledalo omejitev in potrebe po kontroli
V njihovih odzivih sem videl svoje omejitve.
Svojo potrebo po kontroli.
Svoja pričakovanja, kako bi moralo potekati življenje.
V glavi sem imel natančne načrte. Scenarije. Predstave.
Ko življenje ni sledilo tem črtam, sem se upiral. In bolj ko sem se upiral, bolj sem bil jezen, napet, nezadovoljen.
Zakaj brez teh situacij danes ne bi bil tukaj
Danes mi je skoraj smešno, za kaj vse sem izgubljal energijo.
A hkrati vem, da brez teh trenutkov danes ne bi bil tukaj.
Ne bi se znal smejati temu, kar je bilo.
Še vedno bi vlekel iste vzorce.
Življenje pa bi mi jih znova in znova postavljalo pred oči – samo zato, da bi se končno zavedel.
Pot se ne konča – spremeni se le način, kako hodiš po njej
Da ne bo pomote – pot se ne konča.
Še vedno se učim. Še vedno pridejo trenutki, ko me stisne, ko zamrznem, ko me nekaj vrže iz tira.
Razlika je le v tem, da danes v to ne vstopam več na isti način.
Ne sprašujem se več: Zakaj se mi to dogaja?
Vprašam se: Kaj mi to kaže?
Namesto da iščem razlage zunaj sebe, pogledam vase.
Kje je še moja omejitev?
Kaj me še ovira, da bi sprejel svet takšen, kot je – ne takšen, kot bi si želel, da je?
Ko se lekcije ponovijo, imaš izbiro
Eden takšnih testov mi je življenje ponudilo pred kratkim.
V najstniških letih sem imel kar nekaj težav s policijo zaradi cestnih prekrškov. Takrat sem se upiral, krivil druge, iskal izgovore.
Pred kratkim pa sem ponovno storil prekršek – prehitro sem pripeljal skozi naselje.
Tokrat je bilo drugače.
Pogledal sem situacijo in jo sprejel.
Živimo v svetu pravil. Hočeš ali nočeš, so del igre.
Nasmehnil sem se, poravnal račun in šel naprej. Brez upora. Brez teže.
Kam gre energija, ko je ne izgubljaš več za upor
In prav v tem trenutku sem začutil razliko.
Ko nehaš izgubljati energijo za upor, se energija začne vračati drugje.
Ne nujno v materialni obliki.
Včasih v obliki nasmeha neznanca.
Včasih v obliki zahvale.
Včasih v tem, da nekomu – morda čisto tiho – odpreš oči.
In to je zame največ.
❓ Vprašanje za samorefleksijo
Kje se v svojem življenju še vedno upiraš temu, kar je –
in kaj bi se zgodilo, če bi namesto upora izbral sprejemanje ter pogledal, kaj ti ta situacija v resnici kaže o tebi?